Nataša Pirc Musar · @nmusar
13th May 2014 from TwitLonger
Takole se pa zlorabi pravo. Ne bom se pustila, tole je moje pismo Programskemu svetu, ki me mimogrede o sklicu seje, na kateri bodo odločali o moji pravici, niso obvestili:
Spoštovani člani Programskega sveta,
7. aprila letos ste me imenovali za generalno direktorico RTVS za nadaljnja štiri leta. Mandat nastopim 26. maja, torej čez trinajst dni. Ob sklicu izredne seje, na kateri naj bi »ponovno glasovali« o generalnem direktorju RTVS, tako menim, da je moj odziv z vaše strani pričakovan, z moje pa upravičen. Tako po izobrazbi, kot tudi po prepričanju sem pravnica, verjamem v pravni red in spoštovanje prava. Najbrž me je zato argumentacija sklica izredne seje nekoliko osupnila. Instrumentalizacijo prava za dosego drugih ciljev sem vedno ocenjevala kot zavržno ravnanje. V nadaljevanju na kratek in (upam) razumljiv način pojasnjujem, zakaj v konkretnem primeru po mojem prepričanju ne gre za zakonito postopanje sklicateljev izredne seje, kar me vodi k domnevi, da sklicatelji izredne seje zasledujejo druge namene.
Sklicatelji sklicujejo izredno sejo z namenom »obnove postopka imenovanja generalnega direktorja RTVS«, sklicujoč se na 8. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 4. členom ZUP – po katerem naj bi se v postopku imenovanja direktorja javnega zavoda ZUP uporabljal smiselno.
1.
V postopkih imenovanja (in razrešitev) direktorjev javnih zavodov raba ZUP ni zakonsko predpisana, ampak ta izhaja iz sodne prakse (zlasti v upravnem sporu, npr. zadeve U 2253/2002, VI Ips, 3/2003, U155/2005, I Up 51/2007, I U 903/2010), v kombinaciji z dopustnostjo pravnega varstva kandidatov pred sodiščem. Tudi v navedenih primerih pa je poudarek na (le) smiselni rabi ZUP, to pomeni glede temeljnih pravnih kavtel varstva kandidatov, npr. v smislu ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot so nujnost (negativne) obrazložitve odločitve, omogočanja pravice do izjave kandidatov pred odločitvijo, obveza vročanja na preverljiv način za nastop pravnih posledic ipd.
Smiselna raba ZUP v postopkih imenovanja direktorja javnega zavoda je torej pogojena s predpostavkama, da področni zakon (tu ZRTVS-1) postopka sploh nima določenega, ali da je postopek določen bistveno pomanjkljivo, in drugo predpostavko, da se ZUP ne uporablja v vseh institutih, pač pa le glede temeljnih »pravic obrambe« kandidatov (gl. podrobneje komentarje k 2.-4. členu ZUP v Jerovšek in Trpin et al., ZUP s komentarjem, 2004, in Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 48–58, ter Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 44–66, Kovač et al., Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 69-73).
Niti v teoriji niti v judikaturi ni najti primera, da bi smiselna raba ZUP (v kateremkoli primeru) zajela tudi uporabo pravnih sredstev, še najmanj izrednih. Tako bi bila uporaba obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva s »smiselno uporabo ZUP« v postopku imenovanja generalnega direktorja RTVS po mojem mnenju nedopustna in kot taka zloraba (procesnega) prava, v nasprotju z namenom tako ZRTVS-1 kot smiselne rabe ZUP. Upravni postopek oziroma celoten ZUP se namreč uporablja, ko gre za odločanje o pravici, pravni koristi ali obveznosti strank na področju upravnega prava, pri imenovanju pa ne gre za to (kandidati nimamo pravice biti izvoljeni, imamo le pravico kandidirati)!
Če bi ZUP glede pravnih sredstev uporabljali pri imenovanjih, bi to vodilo v ohromitev in (ne)delovanje institucij, saj bi bilo katerokoli imenovanje negotovo praktično celoten mandat (npr. tri ali pet let, kolikor so roki za uporabo izrednih pravnih sredstev po ZUP).
2.
Osebno menim, da že zgornji argumenti kažejo na napačno razumevanje prava sklicateljev izredne seje. Če bi bila obnova postopka kot izredno pravno sredstvo po ZUP dopustna v postopkih imenovanja, pa presoje nikakor ne zdrži zatrjevani »razlog« (ki je v času mojega pisanja še vedno le domneva) napačne sestave kolegijskega organa kot odločevalca. Izredna pravna sredstva že v klasičnih upravnih zadevah sistemsko pomenijo odstop od ustavno zagotovljene pravne varnosti izdanih odločitev, zato je treba pogoje njihove uporabe tolmačiti zelo restriktivno. V tem primeru naj bi šlo za napačno sestavo kolegijskega organa in s tem povezan »odločilni glas« enega od članov programskega sveta, ki je bil s strani Državnega zbora imenovan za člana Programskega sveta, naknadno pa naj bi se izkazalo, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za to pozicijo.
Na tem mestu moram poudariti, da po definiciji kolegijsko odločanje izključuje pojem odločilnega glasu – vsak glas člana kolegija je odločilen, oziroma nobeden neposredno, saj šteje le zbirna odločitev, tako prek kvoruma, kot tudi predpisane večine za sprejem odločitve. Torej tudi morebitno imenovanje določenega člana Programskega sveta, za katerega bi se kasneje izkazalo, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev za člana, ne pomeni a priori nezakonitega odločanja tega organa (Programskega sveta).
»Obnova postopka«, kot jo predlagajo sklicatelji - le v določenih krogih glasovanja, je zato očitno nezakonita. Z argumentacijo sklicateljev bi bil lahko ponovljen le postopek sprejema vseh odločitev Programskega sveta (tudi npr. odločitev o javnem razpisu za generalnega direktorja RTVS in glasovanje o predsedniku oz. v.d.-ju predsednika Programskega sveta), pri katerih je sodeloval član Programskega sveta, imenovan s strani Državnega zbora, ki naj ne bi izpolnjeval zakonskih pogojev za člana.
Osebno sem prepričana, da se smiselna uporaba ZUP po 4. členu ne razteza na uporabo izrednih pravnih sredstev, glede na sodno prakso še posebej ne na škodo že izvoljenih kandidatov in ne nazadnje institucije sama, da ta lahko deluje.
Naj dodam, da mora biti postopek ob rabi ZUP oz. že ustavnih jamstev v pravni državi voden tako, da se osebe s pravnim interesom, med katere v prvi vrsti sodi že imenovan generalni direktor, tudi obvesti o kakršnihkoli dejanjih v postopku, sama pa sem izvedela za predlog »obnove postopka« (dela) glasovanja posredno in iz medijev. Zoper akte, o katerih se glasuje in bodo predvidoma izdani v obnovljenem postopku (najprej sklep o obnovi, nato nova odločitev?), ima namreč po ZUP in Zakonu o upravnem sporu prizadeti neposredno pravno varstvo. Kako pa naj le to uveljavljam, če za vodenje postopka uradno niti ne vem?
Velja spomniti tudi na splošno pravno pravilo, da nekoga lahko razreši le tisti, ki ga je tudi imenoval, in to po istem postopku. Programski svet torej nima prav nobene pravice in pristojnosti ukrepati, ko izve za indice, ki kažejo na dvom o veljavnosti ali neveljavnosti mandata člana Programskega sveta in ne more in ne sme reči, da je pri glasovanju sodeloval član, ki naj ne bi imel pravice odločati, lahko pa seveda sam preveri dejstva in o tem obvesti pristojni organ. Če bi veljala ta predpostavka, potem bi moral Programski svet preverjati izpolnjevanje pogojev prav vseh članov Programskega sveta, saj niti enega ni imenoval sam. A tako bi brez dvoma posegel v pravice drugega organa, v tem primeru Državnega zbora. Lahko pa in celo mora o spornosti kateregakoli mandata, če in ko izve za dejstva, obvestiti pristojen organ.
Glasovati o tem, da je treba ponovno glasovati (o generalnem direktorju), pomeni, da glasujemo o pravu, kar je nedopustno v pravni državi. Sama se osebno sicer strinjam, da g. Sterže ne izpolnjuje pogojev in da je ta problem treba rešiti čim prej za naprej, a pravno gledano mu prav nihče ne more preprečiti glasovanja na sredini izredni seji Programskega sveta, razen seveda Državni zbor, ki je edini, ki mu lahko odvzame mandat. Lahko pa se zgodi še večji pravni absurd, da v tem postopku glasovanja o ponovnem glasovanju svetniki ne izglasujejo ponovnega glasovanja in tako v posmeh pravu o pravu odločajo z glasovanjem. Če bi obveljalo to tolmačenje, bi tako vedno lahko obšli katerikoli predpis in ne samo ZUP.
Po mojem mnenju torej "smiselne" uporabe ZUP ni mogoče raztegniti tako daleč, da bi lahko uporabili tudi institut obnove postopka, še posebej še preden pristojni organ (DZ) ugotovi, ali je z imenovanjem spornega kandidata res kaj narobe. Dejstvo kvečjemu je, da ima sporni kandidat še vedno veljaven mandat in lahko še vedno (tudi 14.5.) veljavno odloča.
Naj na koncu opozorim še na eno stvar, ki sem jo opazila. Profesor Pirnat na začetku svojega pravnega mnenja zapiše, da je zaprosilo za mnenje dobil (že) 11.3.2014. Predsednik Programskega sveta g. Štular pa zatrjuje, da je za sporno dejstvo o mandatu g. Steržeta izvedel šele 14.4. Tudi datum 14.4.2014 se mi zdi, da ne drži, saj so mediji o tej zadevi pisali že 11.4.2014
(http://www.pozareport.si/?Id=mediji&View=novica&novicaID=20292&sort=DESC&show=10&odgovoriID=19375&stran=1). Postavlja se torej vprašanje, zakaj so o zadevi obvestili Državni zbor šele po 14.4. in zakaj se je torej čakalo na vse možne razplete, tudi na to, kar sem razbrala iz medijev, ali bosta moja protikandidata sprožila sama kakšen spor. A to žal ni pravno vprašanje.
Na RTVS se ne »cedita med in mleko«. V življenju lahko počnem (in tudi še bom) še veliko drugega, se pa v tem obdobju iskreno želim angažirati za delo na RTVS. Menim, da lahko prispevam k odličnosti tako nacionalnega radia kot televizije. Predvsem pa se oglašam zato, da vas seznanim z dejstvom, da ne bom dopustila zlorabe prava. Proti temu se bom (vselej) borila s pravnimi sredstvi.
S spoštovanjem, Nataša Pirc Musar